Fight

Če nekdo zmaga v pretepu to še ne pomeni da ima prav. Kvečjemu ravno nasprotno. Vsaj tako ponavadi je.

pika-poka

Sem Podvodni mož, ki ne bo ukrepal s kaznijo za zločin - zločin, ki bi ga najvrjetneje tudi sam storil. To ni razlog, to je dejstvo.

Kazni ni ali pa je. Najbrž je. Upam, da je. Zato, ker bi to pomenilo, da ti je žal.

Hvala za pikapolonici. Lahko noč.

Nekje nekdo.

Jaz tu, v svoji topli sobici, zavit v svoj ljubi kovter berem knjigo. Nekje...nekje...nekje pa nekdo šiva moj bodoči pulover, nekje nekdo skupaj sestavlja moje bodoče teniske. Nekje. Nekdo. Gara. Zato da je nam lepo.

Nekje nekdo? Ne, ne govorim samo o Aziji, Afriki, Južni Ameriki. Ne. Tudi tu, v Sloveniji imamo take ljudi.

"Vemo, vemo, tako pač je, kaj pa boš storil?"

Največ bom storil s tem, da ne bom razmišljal, kot da se nič ne da spremeniti.

To je veliko - več kot si mislite.

breaking the loop

Skrajni čas da se zresnim. Pred mano sta tako četrti letnik, kot tudi matura. Ne da se mi še enkrat popravljati ocen zadnji teden in imeti uničene počitnice zaradi popravcev. Ne izplača se, pa čeprav mnogi pravijo, da se itak zabavaš celo leto.

To je prvi razlog, zaradi katerega sem včeraj prostovoljno dal bratu svoj računalnik v varstvo, do konca tega šolskega leta.

Drugi razlog zaradi katerega je moja siva kišta v Ljubljani je mir in prosti čas :). Zdaj ko ni več pc-ja, se bosta prej našla čas pa tudi volja za kak sproščen sprehod ali tek. Seveda, pa bom se lahko tudi bolj posvetil svojim mislim in branju knjig. Mogoče bo iz tega zen-ish karkoližepačje-ja nastalo tudi kaj več kot kakšen dober post :)

Še en crappy late night whine post

Asocialen, nesproščen, nedovzeten za nove stvari ter še sam ne vem kaj bi rad. Zakon.

Požrlo me bo. Ampak ne toliko, da bi umrl. Ne. Ravno toliko, da...ne vem!

Najbolj me žre vse tisto, kar zamujam.

Preveč razmišljam, vedno.

T

Prav neverjetno je, kako je lahko človek tako zaposlen in nima časa niti misliti, kljub temu, da dejansko ne počne prav nič posebnega.

Krasni.
Novi.
Sekret.

Lahko noč.

Na vlaku

Dežuje. On sedi pri oknu ter zamišljeno opazuje pokrajino. Zzzzum, se odprejo drsna vrata, nato pa se prikaže ona in reče "Oprostite...je prosto?"

Resno jo pogleda in malce tiho reče "Je, ja."

Ona začne slačiti plašč, medtem ko se on pretvarja, da opazuje mimobežečo pokrajino. Vsede se na sedež, ki je čisto pri vratih, a na nasprotni strani kjer sedi on.

Oba nimata kaj za početi zato samo gledata po kabini in ko gleda ona stran, jo on na skrivaj pogleda in obratno. Ko postaja počasi že vse že kar neprijetno, zaradi tišine, oba skoraj hkrati sežeta vsak sebi v žep po mobitel.

"Ka ni to bedasto?" jo vpraša.

Zmanjkalo idej in volje. Se opravičujem.